Fjällräven Classic Sweden 2019

Pogled proti narodnemu parku Abisko

Kako na lepši način prvič doživeti Švedsko, kot v prostrani divjini njenih najbolj severnih pokrajin in spektakularnih prizorov?

Avgusta 2019 nas je Fjällräven povabil, da se udeležimo organiziranega pohoda Fjällräven Classic Sweden. Classic Sweden je bil prvi v vrsti Classic-ov (poteka od leta 2005), ki jih je danes že osem (poleg Švedske še Danska, ZDA, Koreja, Hongkong, Nemčija in Velika Britanija).

Ideja Fjällräven Classic-a je preprosta: spodbuditi in omogočiti več ljudem, da se odpravijo v naravo in uživajo v pohodništvu. Ideja je prišla neposredno od ustanovitelja Fjällrävena Åke Nordina na začetku 21. stoletja. Od nekdaj so ga navdihovale dramatične pokrajine in dih jemajoče pokrajine švedskih gora. Želel je, da tudi drugi dobijo priložnost izkusiti švedsko naravo in kar je še pomembneje, da dobijo tisti posebe občutek svobode, ko nekaj dni preživijo na njenih poteh. Tako se je razvil Fjällräven Classic.

Fjällräven Classic Sweden je sicer najdaljši od vseh Classic-ov, vendar sama pot ni preveč zahtevna. Večinoma poteka po širokih in dolgih ledeniških dolinah, »pravi vzpon« je en sam, pa še ta se ne more primerjati s Šmarno goro.

Že od začetka se nam je dozdevalo, da Švedi severnega dela države vidijo v najboljši luči. Ko nas je naključni gospod na letališču v Stockholmu vprašal kam potujemo in smo odgovorili, da letimo v Kiruno (najbolj severno švedsko mesto), je bil njegov odziv nekako v smislu: »Kaj za … boste pa tam počeli? Tam ni ničesar!«

Mogoče bi se marsikdo z njim strinjal, vendar je tam veliko. Že samo mesto Kiruna, ki leži 145 kilometrov od polarnega kroga je nekaj posebnega, saj bdi nad ogromnim rudnikom železa, ki ga v naslednjih desetletjih mislijo širiti in še bolj »učinkovito« izkopavati, zato bodo preselili celotno mesto! Še bolj fascinanten je načrt, da to storijo v naslednjih 100 letih.

Posamezniki, ki kupijo vstopnice za Fjällräven Classic, so na poti prepuščeni samim sebi, seveda z ustreznimi navodili in veliko kontrolnimi točkami. Mi smo bili del skupine s tremi švedskimi vodiči, sestavljene večinoma iz trgovcev držav vzhodne Evrope. Hoja v skupini je vedno nekaj posebnega, saj se je potrebno prilagajati počasnejšim, hitrejšim, ožuljenim in navdušenim fotografom. A kot se je izkazalo, ni bilo nobene potrebe po zaskrbljenosti, ki se je na začetku lotevala tudi naših vodičev. Včasih se zgodi, da naključno naletiš na ljudi, s katerimi brez težav uskladiš korak, misli in smisel za humor.

Start v Nikkaluokti 

Start v Nikkaluokti

Pakiranje za pohod, pri katerem moraš vse (vključno s šotorom) nositi s seboj, muči možgane že kak mesec prej. Seveda vedno vzameš preveč. (Kljub temu smo pripravili seznam, ki vam bo prišel prav na vaš Classic. Najdete ga na dni strani.)

Opremo si je najlažje porazdeliti s pohodnikom, s katerim si delite šotor: en nosi šotor, drug šotorske palice in kline, prvi nosi kuhalnik, drugi plinsko kartušo in tako dalje.

Start pohoda je v kraju Nikkaluokta, vasici kjer se srečajo tri velike doline in kjer prebiva staroselsko ljudstvo Sami. Ljudstvo, ki je bilo preganjano še nekaj desetletij nazaj, danes večinoma poseljuje odročne dele severne švedske divjine (tudi norveške in finske) in ima tu ekskluzivno pravico do vzgajanja severnih jelenov. Severni jeleni so nekako delno divji, vsi so čipirani, a se prosto sprehajajo skoraj kjerkoli.

Na začetku je pokrajina še dokaj gozdnata

Prvih nekaj ur poti je ravninskih. Pot se vije po gozdovih, poraslih z nizkimi drevesi in cvetočim cvetjem, med rečicami in potočki. Količina površinske vode je še za nekoga, ki prihaja iz zelo vodnate države kot je Slovenija, neverjetna. Ledeniške doline so prava močvirja, voda teče iz vsepovsod in kar je resnično čudovito: pitna je in odlična je. Ko ti zmanjka vode v čutari, se v naslednjih 100 metrih lahko nekje skloniš in jo napolniš.

Drevesa so vse redkejša, visoke gore vse bliže

Pokrajina se kmalu spremeni in postane bolj kamnita in odpre se razgled na čudovito ledeniško jezero Ladtjojaure. Tu smo si privoščili postanek in (nekateri) burger z mesom severnega jelena. Pot se nadaljuje po ledeniški dolini in vedno bliže je gorski masiv Kebnekaise z dvema vrhovoma: severnim in južnim. Južni vrh je bil dolga leta najvišji vrh Švedske, dokler se ni avgusta 2018 led na njegovem vrhu stopil in častno mesto je prevzel severni vrh.

Prva kontrolna točka na poti je pri koči Kebnekaise Fjällstation. Planinske koče tu so nekaj povsem drugega kot smo navajeni v Alpah. Kebnekaise Fjällstation je sklop stavb, v katerih najdete restavracijo na najvišjem nivoju (kljub temu, da je motoriziran dostop do koče možen zgolj s helikopterjem), savno in prenočišča v slogu hostlov. Tu je tudi glavno izhodišče za dostop na najvišji vrh, ki je bojda oddaljen kakšnih 6 ur hoje. Želja nekaterih po vzponu je ob tem podatku hitro ugasnila.

Koča Kebnekaise Fjällstation

Kebnekaise Fjällstation

Do koče smo prispeli v poldanskem času in mnogo pohodnikov si je tu že postavljajo šotore, mi smo krenili še dobro uro hoje naprej. Izbira postavitve »tabora« je bila vsak večer odvisna od bližine vode za kuhanje in umivanje, ter čim bolj ravnega terena, na katerem je možno postaviti deset šotorov. Spalne podlage skoraj nismo potrebovali, saj so tla večinoma porasla z mehkim, debelim mahom. Na samo spanje pri dnevni svetlobi v nočnih urah se je potrebno posebej psihično pripraviti. Maska za oči ni slab dodatek v nahrbtniku. Prav tako nekaj prilagajanja zahteva dehidrirana hrana, ki jo priskrbi organizator in vas spremlja celotno pot. Enkrat na poti je manj okusne okuse možno zamenjati za druge, sklep vseh prisotnih pa je bil, da so kosmiči najbolj užitni in da se priležejo tudi za večerjo.

Bazni tabor 1. noč

Bazni tabor 1. noč

Naslednji dan nas je pot vodila proti naslednji kontrolni točki – koči Singi. Tu smo med kosilom s pomočjo močnega vetra posušili od vlage namočene in težke šotore in krenili naprej po še širši dolini –  tu se pot pridruži znameniti pohodniški poti, imenovani Kraljeva pot (Kungsleden). Po grobi oceni kakšna tretjina celotne poti Classica vodi po lesenih »stezicah«, ki pa zahtevajo veliko pozornosti, saj so na določenih mestih popolnoma razpadle in kaj hitro se zgodi, da noga konča v močvirju. Vodiči so nam pojasnili, da so odseki poti financirani preko sponzorjev (podjetij), ti pa potem dele poti obnavljajo ali pa tudi ne. Naš sistem Planinske zveze, planinskih društev in prostovoljstva v smislu markacistov, jim je popolnoma neznan. Res pa je tudi, da so poti po dolinah praktično edine pohodniške poti. Na vrhove v okolici jih ni, nekaj je »uhojenih brezpotij«, a Švedi raje potujejo po dolinah, kot se vzpenjajo na vrhove.

Široke doline in prekrasni razgledi Part 1

Široke ledeniške doline

Plan je, da se dnevno orientiraš na približno eno kontrolno točko, a bili smo dovolj hitri, da smo isti dan opravili še z drugo – pri koči Sälka. Tu je možno obiskati savno, a smo se raje odpravili še malo naprej, da smo lahko zjutraj krenili proti najvišji točki pohoda – prelaza Tjäktja.

Švedi svoje vrhove in višje ležeče prelaze očitno jemljejo resno, zato je vladala splošna zaskrbljenost, ko je ena od naših vodnic napovedala, da gremo od določene točke vsak po svoje in se dobimo na vrhu. Dobesedno: »Now: every man for himself.« Pričakuješ vzpon vsaj v stilu Viševnika, dobiš pa že omenjeno Šmarno goro (ali manj). Sam spust je dolg in se vleče po nezanimivi, kamniti pokrajini, ki bi bila verjetno lepša, če ne bi začelo deževati. Tiste tri ure dežja so bile na srečo edine skozi celotno pot.

Kosilo v dežju

Kosilo v dežju

Po spustu se pokrajina ponovno spremeni, malo ozeleni in postane bolj prijazna. Po treh dneh je ponovno moč videti drevesa. Tu leži koča Alisjavri. Ker smo bili zgodnji in bi na cilj lahko prišli prezgodaj, smo šotore postavili že zgodaj popoldne in si privoščili nekaj razvajanja. Šotore je ob kočah možno postaviti samo z doplačilom, povsod drugje (razen v nacionalnih parkih), se lahko kampira kjerkoli. V oddaljenih manjših kočah kot je ta, nimajo na voljo tople hrane in pijače kot smo vajeni pri nas, pač pa so na voljo manjše trgovinice, kjer (z bančno kartico) lahko kupite zaloge hrane in pijače ter druge malenkosti. Imajo pa savne, postavljene v ločenih stavbah, v neposredni bližini zelene ledeniške reke. Les za savno si je potrebno nasekati, savno je potrebno »podkuriti«, skok v ledeno reko pa zahteva še nekaj plezanja navzdol. A se po štirih dneh več kot splača.

Koča Alesjaure in pod njo ledena reka, v katero skok se prileže po savni

Koča Alesjaure in pod njo ledena reka, v katero skok se prileže po savni

Predzadnji dan pot na začetku vodi ob jezeru Alesjaure, okoli katerega je nekaj naselbin Somijev, ter v okolici veliko ograd v katere zganjajo severne jelene. Na našo srečo je bil »lep poleten dan« in ker smo imeli več kot preveč časa, smo ta dan bolj malo hodili in veliko poležavali po mehkih mahovih tleh. Zadnja kontrolna točka pred ciljem je le malo pred mejo z nacionalnim parkom Abisko, kar pomeni, da je tudi zadnja možnost za kampiranje.

Čas za kosilo in zračenje nog

Čas za kosilo in zračenje nog

Tu reka teče hitro in globoko, kar pomeni, da se je v njej možno okopati. Gozd se v tem delu že lepo razbohoti in ponudi dovolj odpadnega drevja, da smo si zvečer lahko zakurili taborni ogenj. Kljub temu, da so bili pogovori čisto vsak večer zabavni, pa je prav taborni ogenj tisti, ki pričara čarobnost in občutek pripadnosti naravi.

Večeri so namenjeni druženju

Večeri so namenjeni druženju

Zadnji dan je komaj omembe vreden pohod po delu narodnega parka Abisko, enem najstarejših na Švedskem in v Evropi nasploh. Da nismo več v divjini, nam je bilo jasno hitro po tem, ko smo zagledali prve sprehajalce v kavbojkah. Ko se bliža cilj, si po eni strani želiš nazaj v divjino (kjer mimogrede skoraj 5 dni ni bilo mobilnega signala – luksuz in pravi dopust!), po drugi strani pa komaj čakaš vroč tuš in mrzlo pivo.

Na cilju je na voljo oboje, čeprav je tušev tako malo, da je bolje priti v cilj med prvimi in je pivo tako drago, da resno razmisliš o še enem, seveda nadvse zasluženim.

Cilj v Abisku

Cilj v Abisku

Fjällräven Classic je pot ob kateri narava s svojo prostranostjo dobi povsem nove razsežnosti, kjer zaradi ostrega kamenja na poti razpadajo pohodni čevlji, kjer na trenutke preizkušaš svoje meje in kjer se sklepajo čudovita prijateljstva.

NAMIGI

  • Prvi dan ob prihodu v kamp v Kiruni Fjällräven ponuja svoje produkte po precej znižanih cenah, zato je dobrodošel kakšen dodaten prihranek v ta namen
  • Ob pričetku prejmete vrečko iz blaga za vse odpadke, ki jih proizvedete sami, če ob poti pobirate še kakšne neopažene odpadke in je na koncu vaša vrečka najtežja, dobite odlično nagrado! Pobirajte smeti (ki jih ni tako preprosto najti)!
  • Žulji so pri večdnevnih pohodih vedno težava. Priporočljivo je, da si izpostavljena mesta predhodno prelepite, najbolje da kar z »second skin« obliži, ki zdržijo na koži tudi po več dnevih hoje. Za hujše primere je na kontrolnih točkah osebje s skalpeli v rokah, specializirano za žulje.
  • Suha hrana, ki jo dobite na začetku ni ravno slaba, jo je pa težko jesti celih pet (ali več) dni. Na vmesni postaji jo je možno dobiti več ali jo zamenjati. Majhni topli obroki na postajah se izkažejo za zelo dobrodošle. Ob začetku dobite tudi nekaj kruha, ki pa kmalu poide. Nasvet: če imate prostor v nahrbtniku, vzemite s seboj nekaj obstojnega kruha, kot pravi zaklad pa se izkažejo tudi paštetke. Preizkusili smo Rio Mare in Argeto. Mimogrede – Rio Mare je znamka, ki je Švedi ne poznajo :)
  • Savne v kočah so v določenih urah rezervirane samo za ženske. Kar je dobrodošlo za bolj sramežljive.
  • V kočah je možno plačevati s karticami, zato ne potrebujete gotovine. Na določenih točkah je možno kupiti hrano in pijačo tudi od samega organizatorja, a samo z gotovino.

SEZNAM OPREME:

  • ŠOTOR: mi smo uporabljali Fjällräven Abisko Shape 3 (ki je ravno prav velik za dve osebi in dva velika nahrbtnika). Šotor ima veliko dodatnih vrvic za obešanje mokrih stvari.
  • BLAZINA ZA SPANJE: Therm-a-Rest ProLite Plus Regular se je izkazala za zelo uporabno in majhno v nahrbtniku.
  • SPALNA VREČA: Puhasta spalna vreča Sir Joseph Sir Joseph Koteka II je lahka in zelo topla. Glede na veliko vlažnost bi bila enako dobra sintetična spalna vreča, a je lažje nositi puhasto spalno vrečo, ki se močno stisne.
  • VZGLAVNIK: lahek, majhen in udoben: Marmot Cumulus Pillow
  • NAHRBTNIK: Fjällräven Keb 52 je ravno prav velik za tak pohod. Ker se odpira tudi od spodaj, so stvari preprosto dosegljive. Lesen okvir odlično prerazporedi težo, nameščenih je več kot dovolj funkcionalnih žepov za vse malenkosti.
  • POHODNE PALICE: potrebujete jih ves čas, sploh da lovite ravnotežje po lesenih podih. Priporočamo Black Diamond Trail Treking Poles
  • KUHALNIK: Primus Lite + v katerem voda neverjetno hitro zavre. Segreje ravno prav vode, da si lahko pripravite dva suha obroka. V notranjost posode lahko pospravite kartušo pribor in še kakšno malenkost. Ena manjša kartuša Primus Power Gas 100 g je zadostovala za vse dni in vse obroke in še je bila precej polna ob koncu.
  • NEPREMOČLJIVA JAKNA: Fjällräven Keb Eco-Shell Jacket. Lahka, praktična, z dovolj veliko kapuco, da pred dežjem zaščiti tudi vaš obraz.
  • NEPREMOČLJIVE HLAČE: Marmot Precip Eco Full Zip z zadrgo po celotni dolžini so preproste za oblačenje in slačenje.
  • HLAČE: najboljše so take, ki imajo ob strani vsaj ventilacijsko zadrgo, če je zelo toplo, pa take, ki se odpnejo v kratke hlače. Fjällräven Keb Gaiter Trousers ali Marmot Transcend Convertible
  • LAHKA PUHOVKA: ob večerih se temperatura spusti in brez puhovke bi bilo precej mrzlo. Mi smo izbrali tako s sintetičnim polnilom: Fjällräven Keb padded Hoodie.
  • SREDNJI SLOJ/FLIS: naj ne bo preveč debel, primerna izbira sta OnLine Ninja Power Stretch ali Fjällräven Keb Fleece
  • KAPA: lahka, topla, ob večerih nujno potrebna: Fjällräven Keb Fleece Hat
  • ROKAVICE: na trenutke pridejo še kako prav: Marmot Power Stretch Connect Glove
  • MAJICE: dve volneni majici, ki se ne smradita, sta več kot dovolj, morda še ena dodatna za spanje. Mi smo vzeli eno s kratkimi in eno z dolgimi in sicer Aclima LightWool T-Shirt in Aclima LightWool Crew Neck
  • SPODNJE PERILO: seveda iz volne! Tudi dolge pajkice ne zavzamejo veliko prostora, se je pa super kdaj preobleči iz pohodnih hlač. Mi smo vzeli Aclimo.
  • POHODNI ČEVLJI: če imate trpežne pohodne čevlje, ne preveč stare, a dobro uhojene, potem bodo pravi, naj le prekrivajo gležnje – velika teža nahrbtnika ne omogoča nošenja nizke obutve. Večina članov skupine je hodila v čevljih Hanwag Tatra in nihče se ni pritoževal.
  • NOGAVICE: dva para volnenih nogavic. Izbrali smo bolj oblazinjene, saj te bolje vpijajo pritiske na stopala. Smartwool PhD Outdoor Medium Crew
  • KAPA S ŠILTOM ALI KLOBUK: odvisno od vaših potreb in navad. Mi smo imeli s seboj kapo Buff Bimini Cap, ki ji lahko odstranite zaščito vratu.
  • VEČNAMENSKA RUTICA: vedno pride prav: različne večnamenske rutice.
  • BRISAČA: od vas je odvisno kakšno velikost potrebujete, mi smo uporabili PackTowl Personal Body Towel
  • NEPREMOČLJIVE VREČE: spalno vrečo, spalno podlogo, dodatna oblačila, brisačo in vzglavnik si shranite v nepremočljive vreče. Nič ni hujšega kot mokre stvari. Osprey Drysack različnih velikosti.
  • OČALA: katerakoli športna očala bodo zadostila ne tako močnemu skandinavskemu soncu.
  • KREMA ZA SONČENJE: po potrebi in glede na občutljivost posameznika, priporoča se vedno.
  • SPREJ PROTI KOMARJEM: v trenutku, ko veter ne piha več, se na močvirnatih tleh na vas usuje roj komarjev. Priporočamo, da sprej/mazilo kupite na startu v kampu v Kiruni, ker imajo neke posebne maže, ki resnično odganjajo komarje.
  • NATIKAČI: ob večerih se zelo prileže sezuti pohodne čevlje in obuti nekaj lahkega in zračnega. Priporočamo natikače brez zanke za med prste, da jih lahko nosite z obutimi nogavicami.
  • ČUTARA ZA VODO: na dan je priporočljivo spiti 2-3 litre tekočine. Voda, kot že omenjeno, teče povsod, a vseeno so določeni odseki, kjer boste morda postali žejni, sveže vode pa ne bo blizu. Primus Trailbottle Tritan
  • TERMO ČUTARA: stvar, ki je nismo imeli, a smo jo pogrešali. Ob kosilu si segrejete vodo in za popoldansko malico samo zalijete kavo, kuhalnik in vsi njegovi dodatki pa ostanejo v nahrbtniku. Primus TrailBreak Vacuum Bottle 0.5 L
  • LONČEK: še najbolje tak z ročajem, da ga lahko zapnete na zunanjo stran nahrbtnika in uporabite sproti. Primus 4 Season Mug
  • POSODA: potrebujete jo za obroke, ki jih delijo na kontrolnih točkah. Navaden krožnik je sicer v redu (Primus CampFire Plate SS), a še bolj pride prav plitva plastična posoda s pokrovom za zapiranje, saj lahko vanjo pospravite malenkosti (energijske ploščice in drugo), pokrov pa uporabite kot krožnik
  • PRIBOR: »žvilca« LMF Spork Original
  • NOŽ: švicarski nož Victorinox
  • PRVA POMOČ: osnovno prvo pomoč (Stubai First Aid Kit) dopolnite z osnovnimi zdravili (protibolečinskimi tabletami, zdravili za želodec in seveda »second skin« obliži)
  • ENERGIJSKE PLOŠČICE, GELI in TABLETE: ZipVit
  • KRUH: če imate še kaj prostora v nahrbtniku, stisnite vanj kakšen dodaten kos kruha, takega, ki zdrži več dni
  • PRIBOLJŠKI: paštetke in seveda KAVA! Ta dviguje razpoloženje, tudi če je brezkofeinska.
  • BLAZINICA ZA SEDENJE: ni nujna, je pa priporočljiva, če imate še kaj prostora. Priporočamo Sirex Star Sitting Mattress ali Fjällräven G-1000 Seat Pad
  • TOALETNE POTREBŠČINE: manj je več, ne pozabite na toaletni papir.
  • POWERBANK: telefona ni možno polniti nikjer med potjo. Ampak ker ni signala, baterija na letalskem načinu zdrži do konca. Vseeno vam bo morda prišel prav.
  • VREČA ZA VODO: če slučajno kampirate malo stran od vode. Priporočamo Fjällräven Water Bag. Zadevo se da rešiti tudi z nepremočljivo/suho vrečo.
  • POMOŽNA VPONKA ali dve. Za sušenje, pripenjanje mkrih stvari na zunanjo stran nahrbtnika itd. Pomožne vponke
  • MASKA ZA OČI IN ČEPKI ZA UŠESA: poletne skandinavske noči so svetle, tudi ko bi morala biti tema. In nikdar ne veste kako glasna oseba spi v sosednjem šotoru. Cocoon Eye Shades Deluxe
  • SAMOLEPILNI TRAK: za popravilo opreme in oblačil Sir Joseph
  • DUCT TAPE: če vam razpadejo čevlji ali se vam zlomijo pohodne palice

Seznam obvezne opreme, ki jo prevzamete na začetku

 

Najvišji vrh Švedske nekje v ozadju

Široke doline in prekrasni razgledi Part 2

Široke doline in prekrasni razgledi Part 3

 

Široke doline in prekrasni razgledi Part 4

Jutranji razgled

Široke doline in prekrasni razgledi Part 5

Široke doline in prekrasni razgledi Part 6

Nepremočljiva obutev je nujno potrebna

Kosilo

Mah namesto blazine

Nič ni boljšega

27 januar 2020