30.7.2021 je bil zame dan D - dan, ki sem ga zadnje leto že zelo nestrpno čakala. Vzpon na najlepšo goro na svetu. Moja želja je bila, da goro premagam sama, brez gorskega vodnika in letos se nama je ponudila prva priložnost za takšen poskus.

Matterhorn je 4478 m visoka gora in spada med najtežje dostopne štiritisočake v Alpah. Ima štiri glavne grebene: jugozahodni - Levji greben, severozahodni raz - Zmutt, jugovzhodni - Furggen in severovzhodni greben Hornli po katerem sva se povzpela midva. Ta predstavlja najpogosteje plezano smer v današnjih časih. Gre za zelo dolgo smer, kar 1220 višinskih metrov nas od koče Hornli čaka na poti do vrha. Tehnične težave niso ekstremne, v glavnem se gibljejo v okviru III. stopnje.

V četrtek, 29.7.2021 se po naporni noči (vožnja v Täsch) zbudiva v zelo lep, sončen dan. Nič več ni treba premlevati kateri dan bova napadala vrh, v desetih minutah sva pripravljena za odhod. Spala sva v kampu, približno 2 km stran od Täscha (od tam vodi vlak v Zermatt) in poskusila srečo s štopanjem. Sva imela srečo? Itak! Izkazalo se je, da je bil ta gospodič namenjen v Zermatt in sva tako prihranila 16 švicarskih frankov za karto. Zermatt je območje kjer so avtomobili prepovedani, zato morajo tudi domačini parkirati avto pred samo vasjo. Tu se ljudje gibljejo peš, s kolesom, s konjskimi vpregami ali z neverjetnimi električnimi avtomobili.

V Zermattu se odpraviva na gondolo, ki vodi na Schwarzsee (2552 m), kar naju stane 115 švicarskih frankov za oba (povratna karta). Je zelo lepa izhodiščna točka za pohodnike in kolesarje. Škoda, da se nama je tako mudilo naprej. Jezero in razgled na okoliške vrhove pa je naravnost fantastičen!

Sledil je vzpon do Hörnli hut (3260 m), torej približno 700 višinskih metrov. Navdušenje se veča z vsakim korakom, tudi vreme je popolno in ta dan bi bil lahko najlepši za vzpon zaradi vremenske luknje - cel dan! Ves čas okrog Matterhorna leta helikopter, nama pa nič jasno, kaj se dogaja. Po poti navzgor do koče srečujeva nekaj ljudi, ki je ta dan poskusilo z vzponom. Seveda jih takoj povprašava, kako je bilo in do kam so prišli. Informacije me takoj šokirajo, bruhnem v jok. Kako je mogoče, da na tako lep dan nikomur ni uspelo? Potem zagotovo glede na vreme, ki je sledilo naslednji dan, nimava nobene možnosti. Torej, ta dan se je veliko ljudi podalo navzgor, vendar so zaradi težkih razmer in snega švicarski vodniki obrnili. Če obrnejo oni, nimaš tisti dan kaj početi tam gor. Seveda so nekateri nadaljevali z vzponom in posledično so jih ven reševali s helikopterji. Odločila sva se, da pot nadaljujeva do koče, kjer sva imela rezervacijo in se kasneje odločiva kaj bo z najinim vzponom. 

Pri koči sva imela kratko pavzo, da so se nama zbistrile misli, še posebej meni.. (smeh). Glede na to, da sva zapravila kar nekaj denarja, da sva prišla do sem, kočo sva imela rezervirano in ta dan ni bilo variante, da bi hodila nazaj v Täsch, sva se odločila, da najin cilj naslednji dan bivak Solvey Hut na višini 4003 m. Ker je bil pred nama še cel popoldan in noro lepo vreme, sva šla še isti dan preverit teren do višine 3500 m - tako točno dobiš vpogled, kje boš hodil naslednji dan v temi. 

Kako je z rezervacijo koče?  To je bila za naju največja skrb celo poletje - bo polno? bova rezervirala in uspela ujeti vremensko luknjo? Ta koča je ponavadi bookirana že celo leto vnaprej. Letos zaradi razmer na srečo ne :D. Rezervacijo opraviš na spletu in plačaš 50 € pristojbine. Do 30 dni pred prihodom lahko spremeniš termin, kasneje ob spremembi izgubiš ta denar. Letos je koča dokaj prazna in so posledično bolj prilagodljivi, nama ob spremembi termina niso odtrgali denarja.

Koliko stane nočitev v koči?  Nočitev  v skupni sobi pride 150 € na osebo, zraven ti pripada večerja in zajtrk. V kolikor želiš privatno sobo za dva, boš odštel 450 €.

Takole se je zaključil najin dan, z obilno, res dobro večerjo in najlepšim pogledom na sosedje gore. Zdaj pa spat, ker je treba že zelo zgodaj vstat. ;)

Budilka naju zbudi ob 4:00 zjutraj. Hitro se pripraviva in skočiva na zajtrk - ja prav ste slišali, za tiste, ki se odpravljajo na vrh gore, pripravijo zajtrk že ob tej uri. Večer prej pa ti pripada tudi vroč čaj, da napolniš čutare za na pot. Na zajtrku sem pričakovala, da bom videla kakšnega švicarskega vodnika, ki bo vodil pot na vrh.. Dan se je začel super, ker ni bilo niti enega! Po včerajšnjem dnem so se vsi odpravili v dolino. Ostalo nas je 7 pogumnih: dva španca, trije poljaki in midva. Na pot se podava prva.

Pot se začne s fiksnimi vrvmi. Da sva šla že dan prej pogledat del poti je bila odlična ideja, ker sva kar nekaj pridobila na času. Dobiš tudi občutek, kje gre prava pot. Skala je zelo krušljiva, zato skreniti s poti nebi bila najboljša ideja. Po dobri uri hoje sva doživela lep sončni vzhod in počakala španca, da nadaljujemo skupaj. 

Že na 3600 metrih se začnejo prave zimske razmere. Nič čudnega, če je vsako noč padal sneg! Odločimo se nadaljevati brez derez, ker smo bili hitrejši, na izpostavljenih delih pa si pomagamo s cepinom. Zelo se nam je mudilo, ker so bile ob 13h napovedane nevihte. Zaradi težkih razmer smo izgubljali na času. Poljakov pa ni bilo nikjer. Ves čas sva hodila navezana, španca celo pot brez varovanja. Vreme ni bilo kaj prida, tisti sonček, ki se je pokazal na vzhodu je že davno izginil za oblake. Ob nadaljevanju je španca zdelala višina. Na vsakih nekaj metrov je počival in lovil sapo. Midva nisva imela nikakršnih problemov razen minimalnega glavobola, ki je bil hkrati posledica dehidracije. Tik pred najinim zadanim ciljem, pa se stena postavi pokonci in je za odplezat en detajl smeri. Potem pa voilà, bivak Solvey Hut na višini 4003 m, do katerega smo v danih razmerah potrebovali dobre 3 ure.  

Midva sva mnenja, da je to to. Ne rineva z glavo skozi zid, ob 13h je napovedana nevihta in treba se je podvizat dol. Španca žal nista istega mnenja, eden se odloči za vzpon na vrh (sam), drug ga čaka v bivaku. Bivak ni bil prazen, notri so bili nekateri posamezniki že 24 ur - bivak se sicer sme uporabljati kot zavetišče v nujnih primerih. Bila sva že kar utrujena, na vrhu premražena ampak koncentracija ni smela popuščati - spust je veliko bolj zahteven kot vzpon. Natakneva si dereze in sledi prvi abzajl. 

Spust je bil res naporen. Potrebna je bila maksimalna pazljivost. Predvsem zato, ker je odjenjal sneg in je vse drselo. Vmes sva dobila družbo (na gori je bila je od dneva prej) in uspelo se nam je trikrat izgubit. Poljaki niso prišli niti do tam kjer se je začela prava borba s snegom, pa so bili večer prej prepričani, da gredo do vrha :). Zadnje pol ure nas je pral dež, sledilo pa je veliko olajšanje, ko smo dosegli kočo. Za pot dol sva potrebovala približno 4 ure. V koči si privoščiva zasluženo pivo aka Coca-Colo.. ker bi lahko samo še zaspala. Sledil je spust na Schwarzsee in lovljenje gondole do Zermatta. Za konec pa vlaganje še zadnjih atomov energije za štop do Täscha. 

Hvala Matterhorn za življenjsko izkušnjo. Že odštevam do dneva, ko se spet vidiva, ampak takrat na vrhu!