Plezanje v Sloveniji se v zadnjih letih strmo vzpenja po lestvici priljubljenosti. Je šport, ki se ga ne lotimo kar sami in čez noč. Varnost je tista, ki ta šport loči od tistih, ki se jih lahko lotimo sami, čim si priskrbimo primerno opremo! Da je plezanje varno, se moramo najprej veliko naučiti! Kako torej?

Opremo si najprej izposodite, da se prepričate, če vam je plezanje sploh všeč. Nakup celotne plezalne opreme je lahko kar velik finančni zalogaj. Kakšen osnoven kos, ki bo samo vaš, pa je le priporočljivo kupiti. Svoji 'prešvicanih' plezalk običajno ni prijetno posojati. ;) Plezanja se ne moreš lotiti sam, zato ne potrebuješ vsega mogočega železja, aluminija in vrvi. Za začetek potrebuješ plezalne čevlje, plezalni pas in vrečko za magnezij. Ne poslušaj izkušenih plezalcev, ki ti bodo svetovali nakup 2 številki premajhnih čevljev. Prve si kupi ravno prav velike, da se bodo tvojih nog lepo oprijeli in te po nekaj minutah v njih stopala ne bodo začela boleti. Ko izbiraš plezalni pas, bodi pozoren, da je nastavljiv na obseg stegen in je dovolj udoben za daljše visenje na vrvi, ima naj tudi certifikat UIAA. 

Sicer pa osnovno opremo predstavlja še: varovalni pripomoček, komplet vponk, enojna plezalna vrv dolžine okoli 70 metrov in debeline med 9,5 in 10,5 mm ter plezalna čelada.

Na prvem mestu je vaša varnost in varnost soplezalca, zato toplo priporočamo udeležbo v šoli plezanja ali alpinistični šoli. V šolo ali tečaj, kjer poučujejo usposobljeni inštruktorji se je treba vpisati za vsakršno plezanje. Učenje plezanja se je treba lotiti s pravšnjo mero odgovornosti, pripravljenosti za učenje in nabiranje potrebnih izkušenj ter spoštovanja plezanja kot aktivnosti v vertikalnem okolju. 

Vsak posameznik mora razmisliti ali si bolj želi športnega pridiha ali bolj avanturističnih izkušenj. Če se bolje počutite v varnejšem okolju, potem je za začetek bolje izbrati šolo športnega plezanja. V kolikor ste željni avanture, zlasti če so vam hribi in gorski svet že blizu, potem je alpinistična šola verjetno prava izbira za vas.

Trening moči? Prav zares ne. Za začetnika je veliko bolj pomembna koordinacija gibanja, kako postaviti noge, kako uporabiti oprimek, prenos teže... Plezanje je umetnost obvladovanja lastnega telesa. S pravilno pozicijo telesa zmanjšamo obremenitev mišic na minimum. Moč boste natrenirali že s plezanjem samim, sicer pa jo boste potrebovali šele, ko boste izkušeni. 

Ferata Hvadnik

Ferata leži v soteski potoka Hladnik in je po težavnosti ocenjena s stopnjo B (z enim mestom C), kar pomeni da je primerna za prav vsakogar. Dolga je pol kilometra, plezalci pa na njej premagajo 250 metrov nadmorske višine. Ves čas se nam odpirajo pogledi na vrhove Martuljške skupine.

Ferata Jerm'n

V neposredni bližini ferate Hvadnik so pred kratim navrtali novo ferato Jerm’n. Poteka v soteski ob Jermanovem slapu. Na ferato naletimo ob sestopu iz ferate Hvadnik. Je za prave adrenalinske navdušence. Nova najtežja (D/E) ferata v destinaciji Kranjska Gora vas ne bo pustila ravnodušne. Vertikalnost ferate in prekrasni pogledi na Martuljkovo skupino, so njene najboljše odlike.

Ferata Spodnji plot na Zelenici

Velja za najtežjo športno ferato v Sloveniji (desna). Obstajata dve različici ferate, ki imata skupno izhodišče in se po 35 metrih, torej na slabi polovici, razcepita na lažjo in težjo varianto.

1. Zavarovana pot po levi strani je dolga 113 metrov in ima oceno C, mestoma D.

2. Športna zelo zahtevna plezalna pot po desni strani je dolga 75 metrov in ima oceno E.

Dolžina: višinska razlika je 90 metrov, dolžina jeklenice skupaj z obema krakoma pa znaša 180 metrov.

Ferata Ožarjeni kamen

Vertikalna, zelo zahtevna pot (ocena C/D) poteka po vzhodnem stebru hriba Pršivec, imenovanem Voket. Njeni posebnosti pa sta netipična opremljenost in izjemno lep razgled na Bohinjsko jezero in njegovo okolico. Višinska razlika plezalnega dela je 300 metrov.

Ferata Češka koča

Po dolžini jeklenice 320m še vedno edina daljša ferata v slovenskih alpah. Višinska razlika, ki jo premagate je 300m. Uradno je njena težavnostna stopnja “E”. Vstopni del je težavnosti C/D. Po krajšem predahu, nastopi prvo ključno mesto – dva metra dolg previs ocenjen z E. Sledi najtežji del ferate, kjer se pot vzpne čez manjšo skalno votlino. Nato stena zopet postane manj strma. Ferata pa je do samega vrha ves čas okoli težavnosti C.

Gradiška tura

Nad Vipavsko dolino sta locirani dve razgledni ferati Furlanova in Otmarjeva pot. Ferati sta med seboj povezani in nam nudita plezanje od lažje to bolj zahtevne stopnje. 

1. starejšo in lažjo Furlanovo - plezalni del obsega 160 višinskih metrov, ocena težavnosti pa B, ko priplezamo na vrh Trikota se spustimo približno 50 višinskih metrov, kjer pridemo do naslednje Otmarjeve ferate.

2. novo in težjo Otmarjevo - ima kar 240m višinske razlike in je ocenjena kot C težavnost.

Ferata Lisca

Lažja športna ferata v Posavju. Večji del ferate je ocenjen B-C, zadnjih nekaj metrov C-D (ta težji del lahko tudi "obvozimo" po levi). Sama ferata nam nudi lepe razglede na dolino Save. Skupna dolžina ferate je 370 metrov, od tega je 120 metrov plezalnega dela in 250 metrov prehodov in poti. 

Ferata Renke

Ferata Renke je verjetno naša najkrajša ferata. V pomoč so nam skobe in jeklenice, ki pa niso napete. Težavnost ferate na začetku in na koncu doseže stopnjo B/C oz. C, vmes pa je lažje. Uradna dolžina je sicer navedena 130 metrov, vendar je samega plezanja vsaj za polovico manj

Ferata Kamin Široka polica

Je opremljena drugače kot druge ferate v Sloveniji. Nekaterim je všeč, spet drugi mislijo, da je nevarna. V spodnjem delu je ocenjena z oceno C/D, v kaminu v zgornjem delu pa D/E. Dolga je 250m, višinska razlika poti pa znaša 160m. 

Ferata v Bavščici

Zgrajena leta 2009 z namenom zagotavljati ustrezne pogoje na vodniških tečajih, ki se odvijajo v PUS Bavšica. Ferata je kratka, skupno je potrebno premagati cca 50m višinske razlika. Ocenjena je s težavnostjo C/D.

Se odpravljate na eno- ali večdneven izlet v hribe? Po korakih vas bomo peljali skozi seznam opreme, ki jo potrebujete. Vendar ne skrbite, verjetno ne potrebujete vsega spodaj naštetega. Pripraviti nahrbtnik za turo ni kar tako. Poleg ustrezne vsebine je pomembno tudi, kako jo razporedimo.  Kot kaže bo letos v hribih zima še dolga, zato ne pozabite na lavinsko opremo, cepin in dereze! 

Osnovno pravilo pakiranja je: vse nepotrebno naj ostane doma! Nahrbtnik pa naj nebi tehtal več kot 20-25 odstotkov naše teže.

• Nahrbtnik - kako velik naj bo? Poglejte, kako izbrati pravo prostornino nahrbtnika na našem blogu
• Prva pomoč
• Čutara za vodo
• Hrana: dehidrirana hrana, energijske ploščice in geli
• Kuhalnik, vžigalnik
• Nož, pribor
• Čelna svetilka
• Prenosna baterija
• Sončna krema, balzam za ustnice
• Palice
• Prevleka za nahrbtnik
• Toaletni pribor
• Zaščitna folija
• Spalna oprema: spalna vreča / spalna rjuha, podloga
• Pribor za orientacijo: kompas, zemljevid
• Vrv
• Tehnična oprema: čelada, lavinska oprema, dereze, cepin (ali druga tehnična oprema npr. plezalni pas, samovarovalni komplet)
• Oblačila in obutev - pripravimo oblačila, ki jih bomo oblekli (moja so na sliki desno) in oblačila, ki jih potrebujemo za seboj. Seveda pa pozimi potrebujemo precej več oblačil kot poleti. 

Za enodnevno turo potrebujete veliko manj opreme. Je pa odvisno od tega kaj boste počeli (plezanje, hoja, tek, smučanje..) in za koliko časa se odpravljate. Seznam imate že zgoraj, zdaj pa ga samo prilagodite. ;) Jaz si stvari najraje pripravim, kot zgoraj na sliki, da nič ne pozabim doma.

Vedno upoštevajte, da gredo težje stvari na dno nahrbtnika in čim bliže hrbtišča in lažje na vrh ter bolj na zunanjo stran. Med drugim opremo razdelite tako, da imate določene predmete takoj pri roki: vetrovko, čutaro, prvo pomoč, telefon, svetilko, prigrizek … kar pač potrebujete. Vedno pa velja, da naj bodo vse stvari pospravljene v nahrbtniku in naj ne opletajo okoli, saj je to lahko izredno nevarno.

Kot vedno, preden se odpravljate v gore, si preberite čim več napotkov, natančno poglejte vremensko napoved in stanje planinskih poti. PZS PRIPOROČILA ZA VARNOST NA VISOKOGORSKIH TURAH.

Čaka nas podaljšan vikend... To je treba izkoristiti! Že razmišljam, kam bi lahko šli. Noben od nas še ni šel po poti Triglavske turno-smučarske magistrale, ampak imamo samo dva dni. Kaj pa, če bi šli okrog Triglava. Ali je to izvedljivo? Jaz bi šla iz Vrat... ker lahko nazaj za Cmirom največ posmučamo. Za vsak slučaj se obrnem po nasvet Roka Zalokarja, gorskega vodnika, če je smučarija iz Luknje v dolino Zadnjice izvedljiva. Dobili smo zeleno luč, čeprav smo bili še malo skeptični.

V nedeljo, 4. 4. 2021 okoli 13:00 štartamo iz Vrat. Parkiramo nekje na polovici med Peričnikom in Aljaževim domom v Vratih. Timing se nam je zdel idealen, ker je ravno pojenjal veter - na koncu dneva pa nam je bilo žal, ker nas je lovila noč. Prva kljukica dneva je bila Luknja, do tja smo se morali povzpeti okrog 900 višinskih metrov. Zgornji del je že začel pomrzovati, zato smo rabili srenače. Na vrhu nas čaka prva malica. Pa še sploh nisem na vrhu, ko Miha že dela paniko, da se teren v Trento kar odreže, kako bom to presmučala. Kmalu ugotovimo, da bo šlo več kot odlično, ker se sonce upre v flanko in jo čisto ojuži. Nekaj dodatne sitnosti povzročijo plazovine, v katerih je precej kamenja, zato moramo na nekaterih delih peš. Spustili smo se približno 800 višinskih metrov. Najbolj smo bili veseli potočka ledene vode, kjer smo dolili čutare in se okrepčali, bilo je namreč pasje vroče.

V drugem delu poti nas je čakalo približno 1100 višinskih metrov vzpona. Samo še navzgor iz Zadnjice do bivaka. Bili smo že kar pošteno izmučeni. Nihče ni navajen tako težkega nahrbtnika. Ugotovili smo, da bo tura veliko bolj zahtevna kot smo si zamislili. Pogledamo po klancu navzgor in rečemo tamle je že skoraj konec, potem imamo samo še čisto malo, pa smo. Mene je čisto pobralo. Štela sem korake, 300 in pavza, 100 in pavza, 100 in pavza, potem pa ni šlo niti po 10 več skupaj. Miha nato naloži še moj nahrbtnik nase in pogumno nadaljuje do vrha sedla. Neizmerno sem mu bila hvaležna za tistih 200 višinskih metrov brez prtljage. Ko pridemo do sedla, vidimo, da je bivak vsaj še enkrat toliko oddaljen kakor smo naredili.. pa še nedostopen, Zato smo začeli iskati pot okrog. Vsi totalno poklapani, že z idejo kje bomo bivakirali na prostem. Hvala bogu ima Jure s seboj dve flaški coca - cole. To nam da dodatno energijo in pa misel, da bomo na vsak način nadaljevali v temi. Prišli smo v strmejše predele, kjer se s smučkami ni več dalo nadaljevati. Smučke na hrbet pa gasa.

Teren se malo zravna in Jure se odloči nadaljevati s smučmi, midva pač ne. Sva se dobro odločila, ker teren postane zelo zahteven in smo primorani nadeti dereze in prijeti cepin v roke. Že dajemo čelke gor, ker je čista tema. Čaka nas še zahtevna prečka potem pa smo. Miha je bil ves čas hvaležen za temo, da nisem vidla dol, baje drugače nebi prišla čez. :D Ob 9h zvečer smo pri bivaku in imamo družbo. Skuhamo si še večerjo, torteline in riž s piščancem, pa en vroč čaj, potem pa spat. 

A veš, ko si tako utrujen, da ne moreš spat? No jaz sem zaspala samo za eno uro, take bolečine sem čutila po celem telesu, posebej v nogah. Zjutraj vprašam fanta kako sta spala in me presenetita z enakim odgovorom. Čisto brez energije se sprašujemo kako bomo sploh preživeli še en tak dan. Zunaj je bilo tudi slabo vreme, čisto zabasano.. zato še malo počakamo. V miru pojemo zajtrk in topimo sneg, da si pripravimo pijačo za nov dan. Ob 9.30 pa štart. 

Proti Kanjavcu se držimo druge skupine, ker je bila vidljivost slabša od 10 metrov, da nebi izgubili orientacije.  Ko se začnemo vzpenjati pa se megla razkadi in smo kar naenkrat nad oblaki. A niso taka jutra najlepša? Proti Hribaricam je teren pomrznjen in so potrebni srenači. Kasneje na Kanjavec pa dobimo loterijo različnih razmer. Srenače dol, srenače gor, potem se je delala že 'cokla'... jaz nadaljujem peš do vrha, fanta se trudita s smučmi. Bilo je pa noro vroče... zato celo pot planiramo malico in sončenje na vrhu. Pa ni bilo nič s tem, ker je začelo pihati in veter naj bi se čez dan zelo okrepil. Razgled na vrhu je bil enkraten, tako kot bi rekla smetana na torti. 

Zdaj pa samo še gor do Kredarice. Tako smo utrujeni, ampak se tolažimo, da si na vrhu zaslužimo coca - colo ter spust v dolino. Vzpon po kalvariji je zgledal bolj po vseh štirih, izpraznili smo še zadnje zaloge ploščic in gelov. Potem pa pametno zgrešili Kredarico (preveč smo se držali leve) in si podaljšali pot na Planiko. Jure pogumno preči s smučmi, midva z derezami in cepinom. Še dobre pol ure pa smo gor! Na vrhu pol ure počitka, life saver coca - cola in pasulj. Potem pa hitro v dolino. Od Kredarice do Staniča je bil teren poledenel in nič kaj prijeten za smučanje z utrujenimi nogami. Ista zgodba se je nadaljevala v najhujši strmini pod Cmirom. Nato pa dočakamo čisti užitek celotne ture - mehak sneg, strmina in poezija za smučanje. Skoraj 1500 višinskih metrov spusta :) Za konec pa največje trpljenje, kdo vidi avto? 

Celoten krog je štel okrog 38 km in 3500 višinskih metrov vzpona. Potrebovali smo približno 15 ur hoje. Krog je tehnično zahteven, potrebuješ dobro kondicijsko pripravljenost in pa ustrezno opremo ter znanje.